Ivan Atelšek, priznani čebelar iz Povirja pri Sežani, si je že kot otrok silno želel, da bi imel čebele. A na njegovo žalost je imel strahovito alergijo na čebelji pik. Če ga je čebela pičila, je otekel in bil do skrajnosti vznemirjen. Ko je bil strojevodja še na parni lokomotivi, vozil je vlak proti Puli, ga je leta 1971 v Kanfanarju pičila čebela in padel je z lokomotive. Na vlaku je bilo 2000 potnikov, ki so šli na letovanje v Pulo. Prišli so reševalci, policija in se sprva spraševali, kaj je s strojevodjo. Potniki pa so vzklikali – poglejte pijanega strojevodjo …
»Življenjska čebelja zgodba Ivana Atelška, ki še vedno traja, je uspešna in pohvalna, saj je prav on zaslužen za to, da so v vrtcih in šolah pred leti začeli poljubno predstavitev čebel in čebelarstva, kar živi še danes in je nadgrajeno s slovenskim zajtrkom,« meni Karl Vernik, predsednik republiškega Turističnega drobnogleda Turistične zveze Slovenije (RTD TZS). Ivan je skupaj z ženo Marijo in sinom na domačem naslovu zgradil tudi lepo urejeno halo z dvorano, v kateri promovira in strokovno predstavlja čebelarjenje in čebelarstvo, potrebno opremo, zdravilne učinke medu … »Pred korono sem imel po 13 in več avtobusov obiskovalcev na leto, med njimi turiste od blizu in daleč, društva upokojencev in skupine čebelarjev, ki prihajajo na strokovna predavanja in spoznavanja z novimi tehnologijami. Po koroni se spet začenja, za zdaj imam najavljenih pet avtobusov,« pripoveduje Ivan.
Pa nikoli ne bi postal čebelar, če ne bi pred mnogimi leti v Povir prišel možak s čebelami in Ivana nagovoril, naj jih kupi. »Saj pik čebele ni tako hud, saj se lahko zaščitiš, me je prepričeval. In me je kljub mojemu strahu in alergiji prepričal, da sem kupil dva panja. Čebele sem postavil kar pred hišo na stojišče. Nekaj pozneje pa me isti možakar pokliče in pravi, da mi je prodal čebele, ne pa tudi panjev, ki mu jih moram vrniti. Panji so bili takrat prava dragocenost! Pri zadrugi Medex, ki je bila na Miklošičevi v Ljubljani, si lahko kupil panje. Naredil sem si oprtnico, naložil panja in šel na vlak za Ljubljano … Nova panja sem prinesel domov, vendar nisem vedel, kaj storiti. Pa mi možakar reče, da je treba čebele preseliti. Znanja in izkušenj nisem imel. Neveden sem počakal na večer, da so bile vse čebele v panjih, namesto da bi jih preselil podnevi, ko so bile zunaj. Bil sem pa v dogovoru z dr. Samardžičem iz sežanske bolnice, ki je bil tudi čebelar, naj bo pripravljen, da mi bo pomagal, če me bo pičila kakšna čebelica. In lotil sem se prestavljanja. Čebele so bile vse poletje v panjih in je bilo vse zapackano in zadelano z voskom. Panjev nikakor nisem mogel izvleči, pomagal sem si z nožem, a ni šlo. Čebele so bile nervozne, in ko sem vlekel na silo, se je vse skupaj prevrnilo in pet satov mi je padlo na prsi. Dobil sem nekaj tisoč pikov! Šel sem v hišo, sklical družino na kup in se poslovil. Bil sem prepričan, da bom umrl. Ker sem bil ves popackan, sem se šel oprhat. Tople vode takrat sredi poletja nismo imeli, pa sem se prhal z mrzlo. In prav mrzla voda mi je dobro dela, saj se mi ni zgodilo nič. Nisem se onesvestil, nisem niti otekel. Od takrat na čebele nisem več alergičen. Le spomladi, ko me piči od 200 do 300 čebel v eni uri, me zapečejo oči in roke, kot bi prijel žerjavico, ampak to hitro mine. Ne delam nič več z zaščito. Ozdravljen sem alergije,« pripoveduje Ivan.
Danes ima 300 panjev. Letno pridela od tri do osem ton medu. »Naš trg je več ali manj domači v okolici, med in izdelke prodajamo tudi v Ljubljani in na Obali. Nekaj prodamo v Italijo in Nemčijo, a to so manjše količine. Imamo povpraševanje po našem medu celo iz Saudske Arabije, ampak oni bi kupili velike količine iste vrste – najmanj deset, toliko pa ga nimamo. Sicer je na našem področju okrog 125 registriranih čebelarjev, je pa še nekaj ‘grmičarjev’ – čebelarjev, ki nimajo prijavljenih panjev in registriranih dejavnosti in imajo samo po dva, tri panje za lastno rabo. Ocenjujem, da nas je okoli 140 s približno 6600 panji. Ko sem postal predsednik našega društva Sežana, nas je bilo 96 s 1600 panji. Z oblikovanjem blagovne znamke smo sprožili postopke med čebelarji, a tudi med publiko, da je to zanimivo za širšo javnost in ljudi, ki se pripravljajo na upokojitev, da si uredijo hobi – čebelarjenje. Oblikovali smo šolo za mlade čebelarje, šolo za poklicne kvalifikacije in prirejamo razne delavnice, da smo prisotni med potrošniki, ker imamo na našem področju vrste medu, ki jih drugje komaj poznajo. Tako je zaradi mikroklime in različnih rastlin, kot so rešeljika, ruj, travniška kadulja, bršljan, žepek (kraški šetraj), dolgostebelna materina dušica in številne druge rastline. Tako na leto na našem področju pridelamo od 40 do 50 ton medu,« pravi Ivan.
In koliko časa nameni svojim čebelam? »Ko je sezona, ne gledam na uro, ampak v panje. Vsi dnevi so namenjeni čebelam. Pozimi pripravljam satje, satnice, popravljam panje, urejam kamion za vožnjo čebel na pašo, ki ga je treba vzdrževati, saj večino časa stoji. Delava skupaj z ženo, ona večino časa v pakirnici, pakiramo sproti in ročno. Stik z medom in ljudsko kožo mora biti čim manjši, prav tako s stroji. Najbolj čist in najboljši med je tisti, ki ga čebele naberejo in je v satju,« poudari Ivan.
Ob slovesu ne pozabi poučiti, kako zelo zdravo je uživanje medu, cvetnega prahu, matičnega mlečka … »Človek, ki bi ga bilo mogoče od rojstva hraniti z matičnim mlečkom, bi nedvomno dočakal tristo let, zdrav in močan. Matični mleček med drugim povečuje odpornost telesa proti številnim boleznim, izboljša delovanje žlez, je naravni ženski hormon, normalizira razvoj rasti otrok. Propolis zdravi akutna in kronična vnetja grla, nosu, sinusov, bronhijev, celo tuberkulozo, blaži neprijeten zadah. Posamezne vrste medu imajo poleg splošnih učinkov še posebne, denimo kostanjev med ugodno vpliva na prebavila in jetra, hojev pomaga pri odpravi slabokrvnosti, cvetlični krepi žile in srce,« našteva Ivan. In še, da je rok trajanja medu neomejen, če je pravilno shranjen. »Med je najbolj pristno naravno sladilo in živilo, ki se ohrani tudi stoletja brez kakršnekoli dodane snovi ali konzervansov. V Egiptu so v grobnicah mumij našli tudi medu, ki je bil po tisočletjih še vedno dober!«
Besedilo: Duša Podbevšek – Bedrač
Fotografije: Gorazd Bedrač
Naslovna fotografija: Ivan in Marija Atelšek čebelarita že od sredine sedemdesetih let.
