Pogled s Slovenske Kalvarije 

0
40

Pekrska gorca je 352-metrski tonalitni osamelec in posebnost kraja. Imenujejo jo tudi Slovenska Kalvarija. Z vrha se odpira čudovit razgled na mariborsko ravnino in severno pohorsko pobočje. Jugovzhodna stran griča je porasla z vinsko trto, severovzhodna stran pa z gozdom. Pekre so znane tudi po vinu – pekrčan.

Z vrha Pekrske gorce se odpira čudovit razgled na mariborsko ravnino in severno pohorsko pobočje.

Nenavadna lega tega grička sredi ravninskega sveta je dala krila ljudski domišljiji in nastale so pripovedke, ki razlagajo njegov nastanek. Ena izmed njih pravi takole: nekoč so Mariborčani gradili cerkev. S tem so se silno zamerili vragu, ki ni trpel ničesar božjega. Sklenil je, da se maščuje. Neke noči se je odpravil na Pohorje in dvignil veliko skalo, da bi jo ponesel v dolino. Prišel je na ravnino, kjer danes stoji Pekrska gorca. Ob polnoči so imeli ljudje navado zvoniti v cerkvi. Vrag, ki je slišal zvonjenje, se je ustrašil in spustil skalo. Tako se je izoblikovala Pekrska gorca.

Jugovzhodna stran griča je porasla z vinsko trto.

Cerkvico Žalostne matere božje na Pekrski gorci, do katere vodi pot s štirimi kapelicami vzdolž vzhodnega grebena, imenujejo tudi Slovenska kalvarija. Blagoslovljena je bila leta 1994, ob svoji 160. obletnici. Prva temeljita obnova štirih kapel križevega pota je potekala leta 1994. Leta 2007 je bil slovesen blagoslov novih podob križevega pota v kapelah in cerkvi. Po zamisli slikarja Ervina Kralja jih je iz lesa izklesal kipar Franc Pliberšek iz Peker, blagoslovil pa mariborski pomožni škof, dr. Jožef Smej. Sedanji železni zvon je z Bolfenka na Pohorju. Tja so ga predali pekrski gasilci. Lastniki posesti so bili pivovarji in posestniki Čeligijevi, zato je ob cerkvi tudi Čeligijeva grobnica. Še ena zanimivost iz preteklosti: v 19. stoletju so v vseh planinskih kočah na Pohorju prodajali Čeligijevo pivo in Reiserjevo vino.

Cerkvica Žalostne matere božje

Leta 1955 so na Pekrski gorci zgradili 60-metrsko skakalnico po načrtih inženirja Bloudka. Skakalnico so pozneje rekonstruirali za skoke do 80 metrov, rekonstrukcijo pa sta načrtovala brata Gorišek. Na njej so potekala mednarodna tekmovanja in vsako leto turneja treh dežel. Tekme v smučarskih skokih si je prišlo ogledat tudi do 20.000 ljudi. Skakalnica je nato zaradi vedno milejših zim, manjšega števila obiskovalcev in prenosa velikih tekem v Planico počasi začela samevati in propadati. Razpadajočo so jo dokončno odstranili leta 1993, a je nekaj njenih sledi vidnih še danes. Tako lahko še vedno vidimo doskočišče skakalnice.

https://www.youtube.com/watch?v=gW-nzUdMYys&t=3s

Besedilo in fotografije: TD Pekre

 

 

 

 

 

PUSTI SPOROČILO