Poklon pozabljenemu Soškemu levu

Zgodovinsko-turistična Pot miru, ki poteka od Alp do Jadrana, povezuje več urejenih muzejev na prostem in obiskovalcu predstavlja različne ostaline, ki jih je vihra prve svetovne vojne pustila vzdolž Soče. Ta je od maja 1915 do konca oktobra 1917 tod »krvava tekla«. Po pokrajini so raztresena vojaška pokopališča, spomeniki in pomniki, zdaj pretežno zasuti strelski in povezovalni jarki, kaverne in zaklonišča, ostanki mitraljeških in topovskih položajev, tovornih žičnic, vodnih zbiralnikov in zajetij, komaj razpoznavni ostanki bivalnih barak in obvezovališč.

O vsem tem lahko beremo na številnih informativnih tablah, postavljenih na najznačilnejših točkah nekdanjega soškega bojišča. Seznanimo se z vojaškimi operacijami, s potekom bojev in spopadov za strateške položaje. Pretresejo nas informacije o silovitem in razdiralnem obstreljevanju, o juriših, o neusmiljenem boju mož na moža ter o desettisočih žrtev. Pot miru želi ohranjati spomin na nekdanje dogodke kot opomin vsem, naj z vojno ne razrešujemo konfliktov, saj vojna prinaša le razdejanje in strahotno trpljenje.

Obujen spomin na generala

Na sedlu Prevala nad Novo Gorico je Društvo soška fronta uredilo novo informativno točko na Poti miru. Sredi lanskega decembra jo je slovesno odprlo za obiskovalce. Obenem je tukaj postavilo parkovni spomenik generalu Svetozarju Boroeviću, poveljniku 5. armade avstro-ogrske vojske, ki je branila soško fronto. Kmalu so jo poimenovali  Soška armada, general Boroević pa je zaradi trdovratne obrambe te fronte dobil vzdevek Soški lev.

V šesti soški bitki je po štirinajstih mesecih silovitih poskusov prodora fronte italijanski vojski uspelo zasesti Gorico, Sabotin in Doberdobsko planoto, s čimer je v začetku avgusta 1916 padlo t. i. goriško mostišče. Avstro-ogrska vojska se je umaknila na dotedanje rezervne položaje na levem bregu Soče. Za seboj je porušila vse mostove, uničen je bil tudi osrednji obok znamenitega solkanskega mostu. Nova obrambna črta se je z grebena Svete Gore (682 m) spustila do sedla Prevala (336 m), kjer se je razcepila. Prvi krak je tekel proti Sveti Katarini (današnji Kekec, 322 m), drugi pa navzgor proti Škabrijelu (646 m). Oba nekdanja kraka frontne črte sta zdaj priljubljeni označeni pohodniški poti. Potek poti omogoča izjemne razglede na Novo Gorico, solkanska mostova, na Sočo vse do izliva v morje, na furlansko nižino s Tržičem (Monfalcone) in Gradežem (Grado).

Na sedlu Prevala je v spomin na vojne dogodke izpred stotih let dobil svoje mesto tudi zaslužni general, vojaški strateg, pozneje maršal Svetozar Boroević von Bojna. Bil je prvi in edini nenemški maršal v avstro-ogrskih oboroženih silah, eden najbolj cenjenih častnikov v monarhiji. Sam cesar ga je sprejemal na štiri oči.

Iz Rusije k Soči

Svetozar Boroević se je rodil leta 1856 v srbski graničarski družini na Hrvaškem. Že zgodaj se je zapisal vojaški karieri. Sodeloval je pri zasedbi Bosne in Hercegovine leta 1878 in v naslednjih letih uspešno gradil svojo vojaško pot. Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil general pehote. Ker se kot Srb po rodu ni hotel bojevati proti Srbiji, je bil poslan na rusko bojišče. Pozimi 1914/1915 je uspešno branil avstro-ogrske položaje v Karpatih.

Z vstopom Italije v vojno konec maja 1915 je bila obramba soške fronte dodeljena 5. armadi pod poveljstvom generala Boroevića. Vrhovno poveljstvo avstro-ogrske vojske je v prvotnih načrtih obrambe tega dela monarhije predvidelo zaustavitev Italijanov šele na Savi! Tem načrtom se je Boroević odločno uprl in se odločil, da bo nasprotnikovo prodirajočo vojsko ustavil ob Soči. To mu je tudi uspelo. Soško fronto je branil vse do preboja pri Kobaridu konec oktobra 1917. V enajstih ofenzivah je njegovi 5. armadi uspelo fronto obraniti kljub veliki številčni in tehnični italijanski premoči. Nasprotniku je preprečila prodor do Ljubljane in naprej v notranjost monarhije proti Dunaju.

Sprva cenjen, nato ponižan in pozabljen

Že sredi leta 1915 je ljubljanski župan Ivan Tavčar generalu Boroeviću podelil naziv častni meščan Ljubljane. Postal je tudi častni meščan občin Renče, Ajdovščina, Goče in Kamnje na Vipavskem, Šempas in Sežana.

Po t. i. čudežu pri Kobaridu je Boroević svojo armadno skupino vodil tudi na novi fronti, ki se je ustalila ob reki Piavi. Februarja 1918 je bil imenovan za maršala.

V veliki italijanski ofenzivi oktobra leta 1918 so se začele avstro-ogrske enote organizirano umikati s fronte. Maršal Boroević je do konca ostal zvest prisegi cesarju, še skoraj teden dni je zadrževal napadalce.

Novembra 1918 se je znašel v Celovcu. Želel se je pridružiti na novo nastali vojski Kraljevine SHS, a kot nekdanji habsburški general ni bil zaželen. Zagrenjen je ostal v Avstriji. Leta 1919 mu je bil odvzet naziv častnega meščana Ljubljane, odvzel mu ga je prav župan Tavčar. Ponižan, pozabljen in obubožan je Boroević umrl v Celovcu 23. maja leta 1920. Pokopan je na Dunaju.

Parkovno znamenje na sedlu Prevala je poklon njegovim vojaškim zaslugam za uspešno kljubovanje napadalcem na soški fronti in obenem opravičilo za dolgoletno pozabo. Mestna občina Ljubljana mu je naziv častni občan vrnila leta 2009.

Mojca Rutar