Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (JSKD) je na Ljubljanici organiziral literarni večer VIP na Ljubljanici, ki je obiskovalcem ponudil edinstveno prepletanje literature, umetnosti in prijetnega rečnega ambienta. Na dogodku so avtorice in avtorji skozi javno branje predstavili svoja besedila, nastala na temo »Motiv je na strani krivega«. Na dogodku je sodelovala tudi Minka Jerebič iz Društva Rusalka.
Sramežljivi sončni žarki so božali lističe velikih vrb, ki so se od teže let sklanjale proti reki Ljubljanici. Ta jih je nežno tolažila in jim vlivala upanje v prihajajočo pomlad in poletje, ko Ljubljančani in številni turisti hodijo ob obrežju reke. Le prikupne rusalke vedo za njihov šepet in povezanost vrb z reko.
Bilo je pred dnevi, ko je vrbam nagajivi vetrič kuštral lase in ko je po gladini reke Ljubljanice plesal Bog Savus z rusalkami čarobni ples. Kuštrave vrbe so se radostile magičnim melodijam in se gibale v ritmih nežnih zvokov. Sončni žarki so se namakali ob kapljicah vode, ki tvorijo reko z dolgo zgodovino.
Po reki se vozijo čolni turistov, ki opazujejo mesto, ki je skozi stoletja rastlo ob reki. Klepetajo, fotografirajo, se nasmihajo drug drugemu … Bog Savus jih opazuje. Plesni korak mu zastane, obraz se mu zresni … »Sem mar ustvaril reko, da nemo hiti proti sestri Savi? Kje je glasba, kje so rime, kje so pripovedi …«
Rusalke, ki so bile z Bogom Savusom in so našle svoj dom ob tolmunih pod Kašeljskim gričem, so ga poslušale. Sklonile so glave in mu nežno prišepnile na uho: »Ne skrbi, me znamo pisati čarobne rime, bajke izpod hriba, pripovedi pastircev … Vemo za vse ljubezenske težave mladeničev in brhkih mladenk. Me bomo pisale. Naš rusalček Nejc pa bo kakšno zaigral na instrument …«
Bog Savus je poslušal, obraz mu je začel žareti od veselja. »To! To! To želim! Pišite rime, pišite zgodbe, pojte, igrajte in plešite – to je poslanstvo rusalk,« je še dejal, pogledal vrbe, sonce na nebu in odšel v globine Ljubljanice ter hitel proti sestri Savi. Ob sotočju treh rek: Save, Ljubljanice in Kamniške Bistrice je vesel pozdravil mladenke in jih povabil na skupni ples proti teti Donavi …
To je zgodba daljnih dni. Rusalke so še danes pod Kašeljskim gričem, tu ob tolmunih plešejo čarobne plese, rimajo rime, pripovedujejo zgodbe … Za njihovo poslanstvo ve Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, območna izpostava Ljubljana in njihova vodja Andreja. Vsako leto se dogovorijo z rečnim mornarjem, da pripelje svojo ladjo v Trnovski pristan. Nanjo se vkrcajo rusalke in številni literati ter glasbeniki. Potem se jim vrbe priklonijo v pozdrav, vetrič zapiha v jadra ladje, sonce radostno pozdravlja iz modrine Neba in vožnja se prične …
Tako je bilo tudi na torek, kje sta se poigravali čarobni številki 9 in 6 gospodovega leta 2026. Zbrani literati Irena, Jana, Jerneja, Mira, Nataša, Silva, Tjaša, Dragan in Stane ter rusalke Marija, Elena in Minka, pod mentorstvom Mateje in Sare ter glasbene spremljave čelistke Eme so odrinili na pot po reki.
Iz ladje na Ljubljanici se je širila glasba, tu se je brala poezija in poslušalo zanimive avtorske pripovedi. Poslušalci ob bregovih reke so pozdravljali ladjo polno ljubezni, dobre volje, odlične glasbe in božanskih pripovedi ter magičnih rim. Še stavbe ob reki so mahale v pozdrav, številna očesa Cukrarne so mežikala in se smejala, bronasti kip je za hip oživel in muza nad njim je bila še bolj zapeljiva …
Na nebu so se pojavile prve zvezdice, izza oblakov je kukal zaspani mesec … Literarni večer na Ljubljanici se je zaključil. Predstavniki javnega zavoda so literatom obljubili, da se prihodnje leto spet srečamo ob žlahtnih mislih v modri in srebrni kopreni. Le Bog Savus ve, da se njegove želje uresničujejo danes tu in zdaj …
Pa nasvidenje do prihodnjega leta, ko bo Literarni večer na Ljubljanici.
Besedilo in fotografije: Minka Jerebič, Društvo Rusalka
