Fosili v Tuhinjski dolini

Dogodek izpred dobrega leta. Po vseh štirih prilezem na gozdno pot iz struge močno zaraščenega potoka in se skoraj zaletim v znanca, ki gre z ‘motorko’ v roki posekat čez pot ležečo smreko. Pogovor je potekal nekako takole: »Živjo, Marjan, kva pa ti tuki delaš, a s’ se zgubu?« Povem mu, da iščem fosile, nato dobim že čisto običajen odgovor: »Kakšne fosile, jest tle še nisem nikol’ nobenga vidu.« Nato iz nahrbtnika privlečem nekaj primerkov fosilnih školjk, ki sem jih pobral v potoku nekaj minut pred srečanjem. »Glej ga, hudiča, pa so rejs škol’ke, kdou b’s’ mislu, di je bil’ tle rejs morje.«

Odkar sem se odločil, da malo raziščem fosile na področju Tuhinjske doline, je bilo takšnih in podobnih prigod kar precej.

Sam sem že v otroštvu začel iskati fosile, ko sem v bližini Laz na useku stare kolovozne poti, po kateri so vozili s konji in lojtrnikom, v kamnu našel svojo prvo školjko. V naslednjih letih sem s tega področja domov nanosil nekaj gajbic bolj ali manj ohranjenih fosilov. Večinoma so bile to razne školjke. Takrat še ni bilo interneta, tudi ustrezne literature še nisem imel na voljo, zato fosilov takrat nisem znal ustrezno očistiti in preparirati, pri mnogih med njimi pa tudi nisem znal opredeliti, kaj sem našel. To je bil vzrok, da so primerki nekaj let ležali na podstrešju naše stare hiše in čakali na boljše čase. Po mnenju moje mame, ki je v naši družini opravila večino čistilnih del, je bila to predvsem nepotrebna navlaka, tako so bili ob nekem čiščenju vsi primerki brez moje vednosti vrnjeni v naravo.

Moja prva zbirka fosilov je tako končala bolj klavrno. Moje zanimanje za fosile pa kljub temu ni nikoli povsem usahnilo in občasno sem domov še vedno prinesel kakšen naključno najden ‘kos kamna’.

Sedaj, ko sem upokojen in ‘nimam več časa’, si lahko večkrat vzamem malo od tega ‘nimam časa’ in obiščem katero od mnogih dolin, dolinic, grap in grebenov od Kavrana do Kozjaka. Verjamete ali ne, svet v Tuhinjski dolini je neverjetno zmečkan in potreboval bom še kar nekaj let, da pridem do konca.

V resnici je na področju Tuhinjske doline nahajališč fosilov kar precej, vendar je treba vedeti, na kaj moraš biti pozoren, ko med hojo gledaš v tla.

Zelo na grobo in po domače bom opisal samo kratek delček iz dolgega geološkega razvoja Zemlje, iz katerega izvira največ fosilov, ki jih najpogosteje najdemo v Tuhinjski dolini.

Kot je že znano, je bilo v obdobju pred približno od 10 do 15 milijoni let področje Tuhinjske doline prekrito z morjem. To morje je bilo del centralne pratetide in je bilo zelo podobno sedanjim tropskim morjem. Temu obdobju zemeljske ere rečemo miocen. Če upoštevamo vidik geološke starosti, je miocen še zelo mlado obdobje, zato so tudi fosili zelo podobni sedanjim prebivalcem toplejših morij. Iz povsem istega obdobja je mnogo bolj raziskano in opisano področje Tunjiškega gričevja, kjer je bilo najdeno nekaj izjemnih nahajališč. Omejil se bom predvsem na makrofosile – to so fosili, ki jih lahko vidimo s prostimi očmi. Za raziskovanje mikrofosilov moramo imeti že ustrezno opremo.

Na obeh straneh obrobja Tuhinjske doline najdemo tudi mnogo starejše geološke plasti, vendar te niso tako bogate s fosili oziroma še čakajo, da nekdo odkrije bogatejše nahajališče.

Seveda marsikoga zanima, kaj lahko najdemo te zanimive koščke zemeljske zgodovine. V miocenskih plasteh lahko najdemo: alge, višje rastline (izjemoma), spužve, korale, mahovnjake, mehkužce, polže, školjke, rake, morske ježke, ostanke vretenčarjev (predvsem zobe morskih psov).

Ko v naravi najdemo fosil, je običajno viden samo delno – zelo redko v celoti. Le malo fosilov je ohranjenih v celoti, in to lepo. Večina je poškodovanih zaradi različnih dejavnikov, in sicer kemičnih in predvsem mehanskih. Že zaradi pritiskov, ki nastajajo zaradi gibanja v zemeljski skorji, je lahko fosil poškodovan – pretrt, stisnjen. Svoje naredi še voda in predvsem zmrzal, ki lahko mehkejše fosile, ko pridejo na področje zmrzovanja, v nekaj letih povsem uniči. Lahko se nam nasmehne sreča in fosil najdemo ravno v času, ko ga je narava sama izlužila. Meni se zdijo prav ti fosili najlepši.

Pri fosilih iz obdobja miocena so lahko lupine školjk in morskih ježkov še povsem ohranjene, občasno je vidna tudi njihova barva. Lahko pa je zaradi bolj aktivnih raztopin, ki so obdajale prvotni fosil, lupina školjke raztopljena in jo nadomešča drug mineral ali raztopina prvotni material povsem raztopi in ostane samo kameno jedro – odtis prvotne lupine.

Fosili, ki imajo zelo tanke lupine (predvsem nekateri polži), so zelo občutljivi, saj so njihove lupine izredno krhke in je potrebna izredna pazljivost, saj že nežen stisk dveh prstov lahko lupino spremeni v prah.

Povsem nasprotno predstavljajo fosili, ki so že povsem zliti z okoliško kamnino, ki je lahko zelo trda. V tem primeru potrebujemo veliko časa in pazljivosti, da odstranimo odvečen material tako, da ne poškodujemo fosila.

Običajno se po najdbi fosila pravo delo šele zares prične, saj zahteva več ur dela, da primerno prepariramo en sam primerek. Sam za zdaj opravim samo najnujnejša dela, kot so čiščenje s PVC-ščetko in odstranjevanje odvečnega materiala z iglami in majhnim električnim vibracijskimi strojčkom. Material odstranim le toliko, da postane fosil bolje viden. Lepljenja, sestavljanja, vstavljanja manjkajočega materiala, barvanja in kemične zaščite se še ne lotevam, saj je za ta dela treba pridobiti kar nekaj prakse. Večkrat preparacija kljub trudu tudi ne uspe, saj se lahko fosil zaradi različnih dejavnikov še dodatno poškoduje, lahko pa spregledamo kakšno podrobnost in jo nenamerno odstranimo ali poškodujemo.

Občudujem zbiralce, ki so pravi mojstri v pripravi in preparaciji fosilov ter v preparacijo enega samega fosila vložijo tudi po več sto ur dela.

Fosile je najlaže najti na že znanem nahajališču. Ker lokacijo poznamo, se na nahajališče podamo, ko so najbolj ugodne razmere. V potokih je to predvsem po neurjih, ko visoka voda odnese naplavljen material in je struga najbolj čista. Na usekih in odkopih smo z najmanj truda uspešni predvsem spomladi, ko zmrzal opravi svoje. Na njivah je največ uspeha po končanem oranju in po prvem dežju, ki fosile opere in jih lažje vidimo. Na žalost je ustreznih njiv v naši dolini vedno manj.

Veliko več truda zahteva iskanje novih nahajališč, saj to običajno pomeni mukotrpno hojo po zasutih in zaraščenih strugah potokov in potočkov, kamor le redko kdaj zaide človeška noga. Plasti s fosili so lahko včasih široke samo 20 cm, in če jih spregledaš, je bil ves trud zaman. Sam običajno pričnem na izlivu potoka v Nevljico. Že tam poskušam po naplavljenih kamnih ugotoviti, ali področje kaj obeta ali ne. Naj opišem dva zadnja primera.

V Buču sem na koncu vasi vstopil v potok in skoraj takoj našel kamen, v katerem je bi del lupine morskega ježka. Po dveh urah hoje po potoku sem tik pod hišami v Gradišču na pašniku našel nahajališče.

V vasi Mali Hrib je med zadnjim neurjem majhen potoček na travnik nanosil kup kamenja. Sosed Drago me je poklical, naj pridem pogledat, ker je našel nekaj kamenčkov, ki me verjetno zanimajo. V 10 minutah smo našli za celo gajbico fosilnih školjk, med njimi največjega morskega ježka, kar sem jih našel do sedaj. Drago in Matjaž, hvala.

Pri nabiranju fosilov se moramo držati določenih pravil, saj so fosili zaščiteni z zakonom o ohranjanju narave. Predvsem moramo paziti, če najdemo fosil, ki je v zakonu opredeljen kot naravna vrednota, saj smo v tem primeru dolžni obvestiti Zavod RS za varstvo narave (ZRSVN). O tem, kateri fosili sodijo v kategorijo naravna vrednota, lahko najdete podatke na internetu.

V Tuhinjski dolini trenutno še ni nahajališč, ki bi imela status naravne vrednote ali status zavarovanega območja. Mogoče pa bo nekomu uspelo najti kakšno izjemno najdbo in bo treba nahajališče ustrezno zaščititi.

Kot vidite, fosili v Tuhinjski dolini so, in če slučajno najdete kakšno zanimivo najdbo oziroma veste za kakšno področje, kjer je mogoče najti fosile, mi sporočite. Najdbo bom z veseljem prišel pogledat.

Če kdo že zbira fosile oziroma ga to zanima, me lahko prav tako pokliče in si lahko izmenjamo izkušnje in informacije (moj telefon: 041 382 849).

Besedilo in fotografije: Marjan Drolc, TD Tuhinjska dolina