V zgodovini slovenskega čebelarstva igra Gorenjska še posebno vlogo. Lahko jo imenujemo tudi zibelka slovenskega čebelarstva. V Bohinju za začetnike ali pomembnejše v tej panogi veljajo tri imena: Luka Porenta, Martin Humek in Jan Strgar.
Luka Porenta je bil župnik v Srednji vasi, ki je preizkušal in spremenil Dzierzonov podložni panj – kranjič. V tistem času je bila sprememba tako velika, da ga je Kranjska kmetijska družba priznala za najpomembnejšo obliko panja. Glede na poročila iz tistega časa lahko sklepamo, da je Porenta čebelaril predvsem za vzrejo in prodajo čebel. pozneje je čebelarjenju pridružil še vzrejo in prodajo matic. Že leta 1883 je bilo ustanovljeno Čebelarsko in sadjarsko društvo za Kranjsko, ki naj bi imelo podružnico tudi v Bohinju.
V letih od 1890 do 1908 je v Bohinjski Bistrici služboval učitelj in upravitelj Martin Humek. Med Bohinjci je propagiral tako sadjarstvo kot čebelarstvo. Med njegovimi učenci je bil tudi Jan Strgar. Humek je Janu podaril kranjič, sam pa si je potem kupil še dva. Še isto leto je imel Jan že šest kranjičev. Zaradi slabe paše pa so mu spomladi vse čebelje družine propadle. Iz te izkušnje se je Jan naučil, da slabiči nimajo česa iskati v čebelnjaku, tega načela se je nato držal vse življenje. Ker ni obupal, je leta 1897 kupil dva močna plemenjaka. Pred dvajsetim letom je že uspešno prodajal čebele in matice. Njegova pot od vajenca do strokovnjaka je bila izredno kratka. Z bohinjsko trmo, vztrajnostjo ter znanjem je prekosil mnoge tedaj sloveče vzrejevalce matic in čebel. Njegovo ime je med Bohinjci še vedno živo, čeprav je od njegove smrti minilo že 68 let. Strgarjevo čebelarstvo je bilo tako obsežno, da bi bila za njegovo preučevanje potrebna obsežna študija vsega gradiva.
Leta 1910 je s finančno pomočjo Deželnega odbora postavil nov čebelnjak, ki je bil trinajst metrov dolg in štiri metre širok. V njem je imel tudi priročno pisarno in delavnico. V neposredni bližini je postavil plemenilno postajo za vzrejo matic, na Bitnjah pa še mizarsko delavnico. V eni seriji je vzgojil 60 matic. Zaradi velikega povpraševanja po maticah je Strgar postavil še drugo plemenilno postajo. V svojo trgovino s čebelami je vključil vse bohinjske čebelarje, pozneje še gorenjske in celo širše. Glede kakovosti in čistosti kranjske sivke je bil s svojo avstro-ogrsko natančnostjo nepopustljiv. Matica je morala ustrezati vsem njegovim merilom, v nasprotnem primeru jo je preprosto stisnil. Strgar je očistil Bohinj vseh dvomljivih matic. Slabo matico je prepoznal že od daleč, jo takoj uničil in zamenjal z ustrezno. Na ta način je dosegel, da so bile v Bohinju vse čebele čiste kranjske sivke vrhunske kakovosti. Kupci so od Strgarja dobili res samo vrhunske matice, za ta ugled je skrbel do konca življenja.
Strgar je vodil posebne evidenčne knjige za roje in posebne za matice. Iz njih lahko razberemo, da je matice prodajal in pošiljal po vsem svetu: v Egipt, ZDA, Belgijo, Švedsko, na Nizozemsko. Tako je pred drugo svetovno vojno na leto poslal po svetu od 800 do 1200 oplojenih matic, k tem pa niso prištete matice v rojih in kranjičih. Pri pošiljanju matic jih je zaradi stresa ob prevozu vedno nekaj tudi odmrlo. Vsako matico je takoj nadomestil z novo, je pa zahteval, naj mu s pritožbo priložijo tudi odmrlo matico. Razlog za to se je skrival v njegovem skrivnem žigosanju matic. Omislil si je poseben mali žig v obliki svinčnika z njegovimi kraticami JS. Odtis je bil tako majhen, da si ga lahko videl samo s posebnim povečevalnim steklom v obliki pisala. Tega je Strgar vedno nosil v žepu.
Koliko je bila tedaj matica vredna? V različnih obdobjih različno. V obdobju med obema vojnama je bila ena matica vredna toliko kot moška srajca s kratkimi rokavi. Na vsak način je bilo vzrejanje matic za vsakega bohinjskega čebelarja donosno opravilo, zato so plemenilne postaje po Bohinju rasle kot gobe po dežju. Delovale so do leta 1910, vrata so zapirale v različnih obdobjih, zadnja jih je zaprla leta 1975. Leta 1930 se je vrednost matice zmanjševala skoraj vsak mesec, bile pa so dostopne že tudi drugje, predvsem Dalmacija je imela neprimerno boljše pogoje za vzrejo in so jih lahko prodajali ceneje. Iz vseh zapisov in opazk, ki jih je Strgar zapisal v svoje knjige, je razvidno, da je bil dober trgovec, ki je pošiljal le najboljše matice. Pazil je na dobro ime in slabih matic preprosto ni prodajal.
Po vojni so Strgarja čakali težki dnevi. Oblast je njegovi proizvodnji in trgovini s čebelami, maticami in medom postavljala ovire, kjer se je le dalo. Vlada ljudske republike Slovenije mu je marca 1948 le dovolila prodajo v tujino, vendar le tistih čebeljih družin ali matic, ki jih je vzredil sam. Politična nenaklonjenost in delno tudi starost sta počasi ugašala ogenj, ki je toliko let ogreval ne samo Strgarja, ampak tudi vse druge bohinjske čebelarje. Jan je umrl leta 1955 zaradi posledic prometne nesreče, s tem pa je bilo končano plodovito življenje vrhunskega slovenskega in evropskega čebelarja.
Poleg Jana Strgarja premore Bohinj še druge velike čebelarje, ki so ukoreninjali in razvijali čebelarstvo naše kotline. To so bili Luka Porenta, Martin Humek, Jože Sušnik in Uroš Vidmar.
Leta 1901je bilo na pobudo Jana Strgarja ustanovljeno čebelarsko društvo Bohinj, katerega ustanovni člani so bili Jan Strgar, Matija Ravnik, Franc Cerkovnik, Franc Rozman in Valentin Dobravec. Društvo deluje še danes. Leta 2011 je društvo ob 110. obletnici delovanja prejelo najvišje priznanje, ki ga podeljuje Čebelarska zveza Slovenije: priznanje Antona Janše prve stopnje.
Lahko se pohvalijo tudi s Čebelarsko učno potjo. Na tej poti si ogledamo Čučkov čebelnjak na Bitnjah, ki je drugi najstarejši v Sloveniji. V Bohinjski Češnjici si predstavitev pridobivanja pridelkov in izdelkov iz medu, mogoča je tudi degustacija. Na Brodu pa nam predstavijo čebeljo družino in čebele lahko opazujemo v opazovalnem panju. Če vas čebele zanimajo in bi radi izvedeli več, se lahko podate na učno pot. Le najavite se prej.
V Informacijskem centru Bohinj si lahko kupite med s certifikatom Bohinjsko/From Bohinj.
Besedilo je povzeto po knjigi Od Strgarja do danes, ki je bila izdana leta 2011 pod uredništvom gospoda Miša Serajnik. Delno je povzet tudi članek gospoda Serajnika, ki je bil objavljen v reviji Slovenski čebelar leta 1991.
Besedilo: Nina Vončina, Turistično društvo Bohinj
Na naslovni fotografiji: Serajnik Mišo in njegov čebelnjak – slika iz knjige Od Strgarja do danes
