Polhov Gradec je naselje z bogato kulturno-zgodovinsko dediščino, kjer je kaj videti in doživeti, o čemer se je prepričal tudi republiški Turistični drobnogled Turistične zveze Slovenije (TD TZS). Zato ne preseneča, da na doživetja v osrčje Polhograjskega hribovja prihaja vedno več družin z otroki. Tamkajšnji Polhov doživljajski park je namreč pravi magnet in lani je v njem uživalo skoraj 4.000 obiskovalcev, kar je celo več kot v predcovidnem letu 2019.
»Polhov doživljajski park je zasnovan tako, da s prepletom pravljičnega in resničnega sveta ustvarja doživetja, ki otroke spodbujajo h gibanju v naravi in jih na nevsiljiv način učijo o naravi in kulturi Polhovega Gradca. Spodbujajo jih k lastnemu razmišljanju in razvijanju odnosa do narave ter budijo njihovo domišljijo in ustvarjalnost,« pripoveduje Nina Slana, direktorica Javnega zavoda Polhograjska graščina. Potep po parku je prava pustolovščina, in še sreča, da pred vstopom v park v tamkajšnji graščini nadobudneži dobijo Polhovo knjižico, s pomočjo katere srečajo številne gozdne živali, spoznajo čebeljo družino, veliko cvetlic, tudi Kraljevo rožo, spotoma obiščejo še živalsko pošto in z opazovalnice pokukajo v jazbino. Da lakota ni spremljevalec pustolovščine, poskrbi polna cula okusnih lokalnih dobrot Blagajeve dežele. Potep po parku traja približno dve uri, namenjen pa je obiskovalcem že od četrtega leta naprej. Večino pustolovščina tako navduši, da si zgodbo o navihanem polhu preberejo še v slikanici pod naslovom Polhov rogovilež, ki jo je tako kot še marsikaj ljubkega, lepega in okusnega mogoče dobiti v graščini Polhograjski, kot nosi ime.
V graščini si je treba obvezno ogledati muzej pošte in telekomunikacije in v njem prisluhniti zgodbam, ki se skrivajo za predmeti, pa melodiji poštnega roga, ki ga je še pred stotimi leti uporabljal postiljon v Polhovem Gradcu. Sprehod po muzeju je popestren z vodnikovim pripovedovanjem zgodb iz časa, ko so na Polhograjskem pošto z vozom prevažali v Ljubljano in je za poštno službo na vasi skrbel sam župan. Je pa v graščini tudi Krajevni muzej z zbirko predmetov arheološke in etnološke dediščine Polhovega Gradca z bližnjo okolico. Na ogled so predmeti, povezani z graščino in grofom Blagajem, ter tisti, ki so jih v vsakdanjem življenju uporabljali ljudje na Polhograjskem. Med letoma 1808 in 1858 je graščino upravljal grof Blagaj, ljubitelj botanike, mineralogije in umetnosti. V njegovem času je graščina postala središče naprednih razsvetljenskih idej, njegova žena Antonija pa je do kapele na Starem gradu ali Kalvariji dala zgraditi 14 kapelic s slikami križevega pota.
Še danes je v graščini mogoče v družbi grofa Blagaja in njegove elegantne soproge zaužiti zeliščni čaj, po katerem se sploh ni mogoče postarati! »To je eden naših doživljajskih programov, ki smo jih zasnovali za obiskovalce. Je zelo priljubljen, vključuje še degustacijo kraljevih dobrot, ogled Muzeja pošte in telekomunikacij ter presenečenje v grajski kleti,« pravi Franc Setnikar, župan občine Dobrova-Polhov Gradec. Časovni stroj torej popelje obiskovalce v 19. stoletje, v čas, ko je tu vrvelo od vznemirjenja zaradi odmevnega botaničnega odkritja – rastline Blagajev volčin, ki je v te kraje pripeljalo celo saškega kralja! Zato se to območje tudi imenuje Blagajeva dežela. »Vsi organizirani in vodeni doživljajski programi, za kar skrbi Javni zavod Polhograjska graščina, so silno všečni, zanimivi, poučni, kulinarično obarvani in rekreativni,« ugotavlja Karel Vernik, predsednik TDTZS.
Med programi je tudi obisk hiše medu Božnar, kjer obiskovalcem predstavijo čebelarstvo in čebelje pridelke, ponudijo v pokušino med in izdelke iz medu, lahko pa tudi izdelujejo svečke iz čebeljega voska ter ugotovijo, zakaj je med od nekdaj veljal za hrano bogov. Obiskovalci se lahko udeležujejo tudi raznih delavnic, med drugim izdelave fresk. »Lahko ustvarijo fresko, ki jih je najbolj navdušila ob obisku katere od slovenskih cerkva ali gradov. Pri tem se podrobno seznanijo s to preprosto in naravno tehnologijo slikanja, ki so jo v naše kraje pred štirimi stoletji prinesli potujoči umetniki iz Furlanije,« pove Nina Slana. V mizarstvu družine Košir na Črnem vrhu potekajo etnološke delavnice, na katerih obiskovalci izdelajo svojo leseno posodo ali polsteno okrasje. Iz ovčje volne se lahko naučijo prve in najstarejše tehnike predelave volne za oblačila – polstenja. Prav tako na Črnem vrhu – ta slikovita vasica s cerkvijo svetega Lenarta je dobila ime po temnih smrekovih drevesih – pa pri Mariji Končan poteka delavnica peke kruha na star tradicionalni način v lončeni peči.
Raznoliki programi nudijo še vodene pohode na Šentjošt, Črni vrh … »Kar nekaj poti je priljubljenih tudi med kolesarji, obiskovalci si pri nas lahko sposodijo električna kolesa. V naše čudovito okolje prihaja vedno več pohodnikov in kolesarjev, ki znajo kakovostno in zdravo preživljati svoj prosti čas,« poudarja Nina Slana. Njihov obisk se praviloma začne v grajskem parku, pred katerim stoji Neptunov vodnjak, izdelan v drugi polovici 17. stoletja. Vodnjak, poimenovan rimskem bogu sladke vode, je po obliki edinstven v Sloveniji, zaradi česar je pritegnil pozornost piscev, tudi Valvazorja.
In od kod ime Polhov Gradec, od koder je doma tudi zlata olimpijka Urša Bogataj? Naselje je najverjetneje dobilo ime po staroslovanskem gradišču; legenda pa govori o utrujenemu popotniku, ki so mu v tem naselju polhi pojedli sedlo in jermene. Popotnik je v jezi zabentil, da ni to noben Gradec, ampak je Polhov Gradec. Vsa lokalna doživetja na Polhograjskem se združujejo v skupno zgodbo Blagajeve dežele, ki je začinjena tudi z dvema Michelinovima priznanjema, ki jih je osvojil chef Luka Košir s svojim gostiščem Grič v Šentjoštu. »Imamo kar nekaj gostiln, tudi eksotično gruzijsko Zlato runo v Šujici, ki jo vodi Tamazi Nozadze,« pove Franc Setnikar. In doda, da imajo turistične postelje v zasebnih apartmajih, saj se gosti zaradi pestre doživljajske ponudbe radi zadržijo na Polhograjskem dva in več dni.
Besedilo: Duša Podbevšek – Bedrač
