Jurjevanje – prastari praznik

0
162

Naš davni ded je verjel, da Sonce vsako leto v času najdaljše noči umre in rodi se mlado Sonce, ki nato v pomladnem času raste in zraste do svoje največje moči sredi poletja. Nato spet začenja izgubljati moč, vse do najkrajšega zimskega dne. V tem času so se v davnih dneh vrstila zimska, pomladna in poletna slavja, čas rojstva sončnega boga ob zimskem kresu, čas vstajenja mladega Sonca v času pomladne setve in čas njegove največje moči v poletnem kresnem času. Ta pot Sonca je človeku merila čas davno prej, kot je znal šteti dneve in računati koledar.

Jurjevanje v Beli krajini Fotografija: Andrej Tarfila

Prazniki, ki jih je narekovalo Sonce, so dajali življenju na evropski celini življenjski ritem, a človek, ki se je vključeval v naravna dogajanja, je z raznimi čarodejnimi dejanji poskušal pomagati Soncu odganjati zimsko temo in mraz ter pospeševati prihod tople pomladi.

Naš davni ded je na visokem hribu, čim bliže Soncu, kuril kres ter tako s toploto in svetlobo ognja pomagal staremu sončnemu bogu Svarogu, da ne bi omagal prej, kot bi se rodilo mlado Sonce, mladi Svarožič, mladi bogec, mladi – božič. V pomladnem času je sončno božanstvo zraslo v Jaroslava, ki je v času jarega, mladega žita slavil svoj pomladni praznik. V kresnem času pa je mogočni bog Kresnik v skrivnostni kresni noči slavil praznik svoje največje moči.

Morda je nenavadno, da danes starodavne sončne praznike imenujemo noči: sveta noč, velika noč in kresna noč.

Skrb za ohranjanje folklorne tradicije je v Beli krajini močno zasidrana. Fotografija: Jan Kocjan

V naravi se ni v dolgih tisočletjih nič spremenilo. Človek je nekdaj veselo praznoval rojstvo mladega Sonca, ki je odrešilo svet pred zimsko temo in mrazom. Danes v zimskem času slavimo božič, veseli praznik rojstva krščanskega Odrešenika. Ob začetku pomladi pa velikonočne praznike. Tudi šege ob teh praznikih so obdržale marsikaj starega. Še danes ponekod po naši deželi v času božičnega kresa gorijo božični kresovi, ob veliki noči gorijo velikonočni kresovi – štajerske vuzemnice, tudi v kresni noči še danes gorijo kresovi, enako kot v poganski dobi.

Spomini na davna slavja na sončni poti od pomladi do pomladi so se v naši deželi ohranili prav do današnjega dne. Največ prastarih šeg se je ohranilo na obrobju naše dežele. Večer pred 6. januarjem je bil v Gornjesavski dolini še do nedavnega praznik pehtre babe, starke Zime. V Podkorenu so ‘pehtro babo preganjali’ še leta 1989. Praznik se imenuje pernahti. Kurenti na Ptujskem polju se še danes v starodavnem ritmu prizibljejo iz pradavnine in izganjajo Zimo. Bela krajina praznuje praznik pomladi z zelenim Jurijem – ki je bil nekdaj poganski bog z imenom Vesnik.

Nekdaj so jurjevo praznovali tudi po drugih naših pokrajinah, vendar ob različnih datumih. Štajerci so imeli jurjevo 23. aprila. V nekaterih koledarjih ima namreč Jurij god 23. aprila, v drugih pa 24. aprila. Ljudstvo je to koledarsko zmedo zelo preprosto rešilo s staro legendo:

 Jurij je menda želel prečkati Dravo, a ni imel denarja za plačilo brodnine. Ni mu ostalo drugega, kot da je šel delat k bližnjemu kmetu, da bi zaslužil denar za prevoz. Delal je celi dan, sekal je steljo in prislužil je brodnino, a na drugi breg Drave je prišel dan pozneje, zato na drugi strani Drave še danes praznujejo jurjevo dan pozneje.

Ta stara ljudska pripoved ima v sebi kar precej resnice. Frankovski vladar Karel Veliki je namreč leta 811 razdelil naše ozemlje med salzburško in oglejsko nadškofijo. Mejna reka je bila Drava. Na oglejskem ozemlju je imel Jurij god 24. aprila, na salzburškem pa 23. aprila.

  1. april – jurjevanje v Beli krajini

Korenine praznovanja zelenega Jurija segajo v pogansko davnino. Poganskega Vesnika, boga pomladi, je sicer v krščanski dobi nadomestil svetnik Jurij, a obredje je ostalo enako kot v starih dneh. Svetega Jurija je ljudstvo preimenovalo v Zelenega Jurija in njegov praznik Belokranjci slavijo še danes.

Pomladno božanstvo nastopa v dveh podobah: kot obredno okrašeno drevo in kot zeleni Jurij, ki ga predstavlja fantič, oblečen v pomladno zelenje. Vaški fantje in dekleta vodijo Zelenega Jurija po vasi in ob tem piskajo na piščali in prepevajo. Pri vsaki hiši se ustavijo, želijo zdravja in sreče ljudem in živini ter poljem rodovitnost. V zahvalo dobijo od vaščanov dobrote s praznične mize.

Po vasi odmeva pesem o Juriju, ki prihaja ob koncu velikonočnih praznikov, ki jih Belokranjci imenujejo vuzem.

Prošel je prošel pisani vuzem,

došel je, došel, zeleni Juraj,

na zelenem konji

po zelenem polji.

Donesel je, donesel,

pedenj dugo travico,

laket dugo mladico.

Dajte mu, dajte,

Jurja darovajte …

Svetega Jurija je ljudstvo preimenovalo v Zelenega Jurija in njegov praznik Belokranjci slavijo še danes. Fotografija: Urban Urbanc, Sportida, d. o. o.

Ob koncu svojega obhoda po vasi si jurjaši zakurijo ogenj in naredijo gostijo iz nabranih darov. Po vasi še dolgo v noč odmeva njihovo petje, piskanje, vriskanje, ukanje, zvonjenje s kravjimi zvonci, hrušč in trušč. Glasen hrup naj prežene zle zimske duhove, ki od pradavnine ogrožajo rast na polju. Ta isti hrup pa naj prikliče dobre duhove, ki bodo dali poljem blagoslov in dobro letino.

Besedilo: Dušica Kunaver

 

 

PUSTI SPOROČILO