Sredi prostranih gozdov v zaledju Idrije so v soteskah reke Idrijce in njenih pritokov Belce in Klavžarice ohranjene stare vodne pregrade, posebnost tega območja in Slovenije na sploh – klavže. Največje in najstarejše so na Idrijci, najlepše in najmlajše Kanomeljske na Klavžarici, najmanjše, Brusove in Putrihove, na Belci. Od konca 18. stoletja do dvajsetih let prejšnjega so z vodo, ki je odtekla skoznje, plavili les v dolino, v idrijski rudnik. Večina jih je prenovljenih in odprtih za oglede, do njih pa se je mogoče sprehoditi, prikolesariti ali pripeljati z avtomobilom.
Mogočne pregrade so premišljeno vpete v obrežne skale in se tesno prilegajo strugi vodotoka. Zgrajene so iz apnenčastih klesanih kamnov, povezanih s pucolansko malto, krite so s streho iz skodel, ki jih je varovala, poleg tega so pod njo v zavetju spali delavci med plavljenjem lesa.
Največje po velikosti in zmogljivosti so klavže na Idrijci iz leta 1772. Dolge so 41,4 metra, široke 10,8 metra, 785 metrov dolg jez pa je omogočal zajetje do 21.000 kubičnih metrov vode. Z enim plavljenjem so lahko odplavile v dolino tudi 13.000 kubičnih metrov lesa. Monumentalno in estetsko pa so najbolj dodelane Kanomeljske klavže, zgrajene leta 1813.
L. L.
