Kultura in narava sta elitni blagovni znamki Slovenije. Koroška pa poleg narave ponuja še skrinjo literarnega zaklada. Ne zgolj s pisatelji, med katerimi je na prvem mestu Prežihov Voranc, Lovro Kuhar (1893–1950), pod Uršljo goro, Peco in obronki Pohorja je mogoče najti še pravi literarni posladek – bukovništvo.
Prežihov Voranc je bil plodovit koroški in slovenski pisatelj, kar nedvomno dokazuje njegov bogat literarni opus. Njegova zapuščina je dragocena kulturna dediščina, ki jo priznava tudi slovenski šolski sistem z umestitvijo obiska Prežihove bajte – Prežihovega spominskega muzeja med obvezne šolske ekskurzije. Društvo slovenskih pisateljev je Prežiha zajela v svoj odlični kulturno-pedagoški in turistični projekt Slovenska pisateljska pot. Ta kot zlata transverzala teče od doma do doma znanih slovenskih pisateljev in na Koroškem, na Prežihovini, kjer na to opozarja posebna tabla, postane še ob imenu Leopolda Suhodolčana in Franca Ksaverja Meška.
Srečanja pri Prežihovi bajti
Najlepše pa Prežiha častijo domačini in tuji obiskovalci, ko se v njegov spomin zberejo na vsakoletnih prireditvah na Prežihovi bajti, ki je Kuharjevi družini predstavljala prvi lastni dom. Med njimi je na prvem mestu dogodek z imenom Srečanje pri Prežihovi bajti. Poteka vsako leto 10. avgusta, ob obletnici pisateljevega rojstva, ko se prostor med hišo in gospodarskim poslopjem spremeni v oder najrazličnejših uprizoritev in spominjanj na življenje koroškega samorastnika. Koroški pokrajinski muzej – Muzej Ravne je skrbnik Prežihove bajte, ki je hkrati pravi biser na Prežihovi poti. Zavzeto in srčno skrbi za to, da Prežihova bajta iz Spominskega muzeja raste v muzej na prostem in prostor za prireditve. Ljudsko stavbarstvo in kmečko življenje so oplemenitili s podeželskim vrtom in zasadili začimbe, dišavnice in rože, značilne za Mežiško dolino. Pomladili so star sadovnjak z značilnimi drevesnimi sortami, postavili kaščo in leseno vodno korito. Obiskovalci prihajajo, poleg šolskih skupin je zelo veliko družin in posameznikov.
Prežihova pot
Prežihov Voranc je iz rojstne Podgore pri Kotljah odšel v svet, se izobraževal sam in iz bisage, v kateri je med popotnico počivala energija materinega daru za pripovedništvo, spletal svoje življenje politika in pozneje pisatelja. Njegova dela sledijo socialnem realizmu, tematika pa spremlja usodo kmečkega in malega človeka.
Za njim je v njegov spomin in spomin njegovih likov zrastel poseben kulturni in turistični spomenik – Prežihova pot. Ta v mehkobo pokrajine pod Uršljo goro, ki kot mati razprostira svoje široke smrekove gozdove in zre na junake zgodb ljudi okoliških bregov, riše zgodbo dediščine pisane koroške besede. Od ene pisateljeve življenjske postaje do druge in pri številki devet (na pokopališču v Kotljah) obstane. To je 14 kilometrov dolga pot z devetimi postajami, ki vodi po ‘hotuljskem’ (kotuljskem) delu Prežihovega življenja in so jo ob 110. obletnici pisateljevega rojstva lepo obnovili Občina Ravne na Koroškem ter KS in KD Kotlje.
Pobič s solzicami in Solzica iz jekla
Pot se začne sredi Kotelj, ob spomeniku pobiča s solzicami, šmarnicami po slovensko, ki je delo akademskega kiparja Stojana Batiča. Bronast kip ponazarja malega Voranca, ki iz grape hiti proti domu, da bi razveselil mater z drobnimi belimi cvetovi, ki jih je mogoče najti v poduršelskem svetu grap in potokov. Solzice (zbirka 11 črtic) so zadnje pisateljevo objavljeno delo in črtica Solzice se na literarni poti pojavi večkrat kot motiv postanka.
V Kotljah od leta 2016 stoji še poseben pomnik, Solzica velikanka – velik, trilistni jekleni simbol Festivala solzic, poklon dediščini, odraz lepote poduršeljskega sveta in ponos železarske tradicije in tudi pozdrav iz literarne pokrajine z imenom Koroška. Postavljen je bil v čast 3. Festivala solzic, ki ga od leta 2014 TD Solzice pripravlja kot hommage posebnosti življenja Koroške pod Uršljo goro, s posebnim poudarkom na besedi; pisani, brani in zapeti. Poklon Prežihu, rojen iz črtice Solzice in postavljen ob Prežihovi poti.
Temačna globača, ki so ji rekli Pekel
Rimski vrelec je druga postaja. Izvir vode, ki mu domačini pravijo ‘kiseva voda’, je bil s svojo po vonju in okusu markantno zdravilno vodo nekoč priznano letovišče. Dva kipa iz rimskih časov, ki so ju tam našli, sta kraju prinesla zveneče ime, voda pa se je prodaja po Evropi za med in to pod različnimi imeni: Kärntner Römer-Quelle, Fonte romana della Carinzia, Source Romaine, Carinthian Roman Mineral Spring. Danes je vse drugače, zato pohodniki raje odhitijo proti Kotnikovi bajti, rojstni hiši Prežihovega Voranca, kjer plošča na novi hiši priča o pisateljevem rojstvu.
Kot četrta postaja se pojavi Pekel. Ista globel, ki jo v črtici Solzice opisuje Prežih z besedami: »Na koncu našega polja je bila grda, temačna globača, ki so ji rekli Pekel …« Aprila in maja se Pekel kiti z zaplatami solzic, v času Festivala solzic pa TD Solzice na gozdnem odru, obdanem s klopmi in škorjačo (zatočišče iz smrekovega lubja, ki je nekoč ščitilo gozdarje pred vremenom in nočjo), uprizarja predstavo Pozdrav iz Pekla. Z Luciferjem, parkeljni in peklensko kulinariko.
Naslednja postaja je tik nad Peklom, na Koglu, kjer so bili Kuharji štiri leta grofovski najemniki. Stare hiše ni več, razgled pa je ostal. Za tem pride na vrsto bližnje Ivarčko jezero, nad katerim stoji domačija Pri Bunku iz Jamnice, kjer je umrl Prežihov junak Svetneči Gašper. Sledi Šratnek, grajska ruševina, in pod njo na ‘turških šancah’, okopih, ki so jih ljudje v času turških bojev zgradili v obrambne namene, cerkev sv. Mohorja in Fortunata. Še nekaj korakov navzdol nas pozdravi Prežihova bajta. In potem znova sledijo Kotlje in pisateljevo zadnje počivališče.
Ko literatura postane turistični motiv
Pri Turističnem društvu Solzice smo Festival solzic postavili v spomin Prežiha in koroške besede. Stalne prireditve v okviru festivala so: Literarna kolonija, Kulturni perpetuum mobile, Avtobus kulture, Popotovanje z besedo k besedi, Pozdrav iz Pekla, Venec solzic . Dogajanje vsako leto nadgradimo s čim posebnim. Leta 2015 smo organizirali Mednarodni posvet na temo Implementacija slovenske pisateljske poti, literarne poti in literarne zgodbe v turizem. Na dogodku pa so med drugimi sodelovali: Martin Lissiach in Martina Kafol iz Trsta, Maja Zupan (Žirovnica), Janja Spevan (Turistica Portorož), Željko Kozinc in Igor Likar (Društvo slovenskih pisateljev), Marija Zakrajšek (Vrhnika), Miroslav Osojnik, kustos Koroškega pokrajinskega muzeja v pokoju in soustanovitelj Vorančeve poti ter dr. Sonja Sibila Lebe, avtorica Strategije razvoja in trženja kulturnega turizma na Slovenskem, sicer docentka na Ekonomski poslovni fakulteti Maribor.
TD Solzice je dediščino literature bogato vpletlo v svoj projekt Festival solzice in turizem na Ravnah na Koroškem.
Besedilo in foto: Renata Picej, TD Solzice
