Le kam nas popelje nedeljska pot? Tako pohodniki kakor naključni sprehajalci radi iščemo, opazujemo, raziskujemo s pogledom v širino, da najdemo novo in zanimivo, kar nam nudi, odkriva in podarja pogled. Prav nič nam ni potreben daljnogled, saj mnoge točke, ki jih nam skoraj čarobno poklanjajo kraji, okolja, kjer živimo, naš vsakdan orišejo na novo. Včasih je treba le odgrniti prerasel grmiček, pa se odpre dalj, ki nam daje nove širine, podari razmislek ter postavlja uganko z vprašanjem: »Le kaj je tam zadaj?«
Pa gremo pogledat!
Domačini! Poznamo jo, to našo točko, privlačno ob vsaki radovedni priložnosti, ki nam nikoli ni odveč, pa čeprav poznana, še vselej razkriva. Časi leta čarajo, podarjajo, barvajo in nas polnijo po opravljeni, za posameznika tudi utrujajoči poti, ki se vzpenja, da najde cilj, kljub vetriču, ki vselej boža, nas kdaj nežno oplazi veja preraslega grma, privabi sladkoba pobrane gozdne jagode s prislonjene brežine, nas spremlja šum pokanja odpadlih vej, ko ustvarjamo nemir gozdnemu prebivalstvu.
Toliko je tega, kar vidimo, slišimo. Treba je samo odpreti oči, prisluhniti z ušesi naravi, gozdni poti, in že se nam odpira zgodba, vsaka edinstvena, posamezniku zanimiva in lepa. Vsakokrat je podoživeta znova, na svoj način, ob vsakem sprehodu in novih pogledih drugače.
Smo se povzpeli na cilj, radovedni vselej, ko se oziramo, vdihujemo rezkost čistega zraka. Pa že raziskuje pogled nove dalje, zeleno rastje, ki se odkriva tako na novo in sveže globoko navzdol. Se razširijo daljave na vse strani. Pa saj to želimo, da vpijamo občutek neskončnosti, ki sega s svojo predstavo, brez možnih korakov, in dosega tudi tja, kjer bomo lahko morda nekoč.
Najlepša razgledna točka naših Radelj je Stari Grad nad Radljami. Kraju se s polnim omenom reče Radlje ob Dravi, saj se od daleč odkriva reka Drava, ki vodi svoj počasni tok naokoli in zjutraj dviguje meglice s sive površine. Od daleč je tako temno modra in na njej viden kakšen čolniček, ki je zašel na njeno gladino.
Joj, koliko je vsega naokoli! Tudi tako redko vozeči vlak na drugi strani reke je zahupal v dan z redkimi potniki na njem ob mislih, le kam so se podali, vsak s svojo popotno zgodbo. Hitro se skrije za zaraščenim bregom, ki se vzpenja do oblih vrhov pohorskih očakov. Se nam zdijo visoki: Velika in Mala kopa, Ribniško Pohorje, Rogla. Res od daleč se slikajo komaj vidna Uršlja gora in mogočna Peca ter tako razpotegnjena Golica, kjer se slutijo sosedje. Vsi nam znajo govoriti tudi zgodbe o vremenu, ko se prekrijejo ter prevlečejo z meglo, ki nam ne pomeni nič dobrega. Pa še res je, in verjeti moramo, ker tukaj gori smo vremenarji sami zase.
Pa naša dolina, ne smemo je pozabiti. Tu živimo ob zaraslosti z bogastvom hmeljišč, koruznih površin in sedaj vidnih strniščih požetih žit ter pokošenih travnikov, ki so se poslovili od svojih rožic ob ostrini kosilnic in niso več paša čebelam.
Skupek naselja našteva prebivalstvo, ki po tržni osnovi zaokroža znan pogled skozi naše Radlje. Tako čuti se urejenost našega kraja s toliko zelenja in slutečim cvetjem ter občutek, da je res vse na svojem mestu in se zapolnjuje prostor naokoli s pravo mero urejenosti, pripadnosti ter čutnosti, da smo tu doma, da se imamo radi in smo ponosni na ta dom, ki je naš in ga premoremo. Stolp cerkve se dviga visoko, naokoli urejena pročelja hiš, domov in vmes najstarejša hiša Rozenhof s pravim imenom ob bogastvu vrtnic, ki jih čutimo ob dehtečem cvetenju.
Tako nam potuje pogled od točke do točke, od vogala do vogala – in ne potrebujemo koles. Naše oči so dovolj in misel na vse, kar nam je tako znano, le najti je treba s pogledom in mnogimi obiski.
Konča se kot pravljica grofa Sigfrida in njegove Rikarde, ki v naši domišljiji posedata na klopci ljubezni, se ozirata po svoji posesti in vladarsko nadzirata dogodke sedanjosti, objemata s skrbjo in ponosom naš kraj, prav vse, ki se je ohranilo skozi njuno zgodbo preteklosti.
Besedilo: Antonija Račnik, TD Radlje
Fotografije: TD Radlje
