Vasica Kosovelje leži v široki dolini na zahodnem robu sežanske občine. Kot obrobno naselje je obdržalo večji del prvin avtohtonosti. Prav ta prvinskost in zavest ljudi, da si morajo sami pomagati, je največje bogastvo kraja. Življenje nam tu teče daleč ob ponorelega sveta, kar je v današnjem času resnično velika in nezamenljiva dobrina.
Stari del vasi je kulturno varstveno zaščiten. Gre za značilno kraško naselbino, ki je v svoji racionalnosti izjemno lepa, predvsem pa nudi obilo dobrega počutja. Zanimivo, kako lahko grobi elementi ustvarjajo dobro počutje. Še pred šestdesetimi leti je bila vas prehransko samozadostna. Sedaj so od vseh obdelovalnih površin ostali le večji vrtovi, ki popestrijo vaško veduto in poskrbijo tudi za popestritev jedilnika. Nekaj travnikov kosi večji kmet iz sosednje vasi, na drugih površinah se pase govedo mlajšega kmetovalca. Zadovoljni smo, da se vsaj največji travniki ne zarastejo. Svojim prednikom v zahvalo smo postavili klesano ploščo ‘Kmečkemu stanu v čast’ z navedbami o njihovi samooskrbi in v zahvalo, da so nam ohranili zdravo kmečko pamet. ‘Zelenim prehodnikom’, ki so izgubili stik z naravo, pa s klesanim sporočilom sporočamo, da delujemo zeleno že tisočletja.
V tem grobem in skromnem okolju je zraslo nekaj velikanov, ki so pustili pomembne sledi ne le na lokalni, temveč tudi na svetovni ravni. Da ne bi spomin na njihova velika dela prehitro zbledel, smo na njihove izvorne domačije postavili plošče v njihovo čast. Na te ljudi smo res lahko ponosni. Jordan Zahar je nedvomno naš svetovno najbolj znani načrtovalec hitrih ladij, saj je njegov hidrokrilec v Guinessovi knjigi rekordov, Leopold Jurca, ki je kot župnik deloval v Pazinu, ima veliko zaslug, da po drugi vojni meja med Italijo in Jugoslavijo ni bila postavljena po stari rapalski meji. Nič ne vemo, da mu je v zahvalo po vojni Tito na Brionih podelil visoko priznanje za zasluge za narod. Hrvatje si ga lastijo in mu pojejo slavo, mi pa nič. Misijonar Srečko Šušteršič je kot padre Venceslao v Boliviji od socialistične vlade dobil zlato priznanje za zasluge za narod. Njegovo življenje v Boliviji nam je pomagala raziskati naša slikarka z Bleda, gospa Ejti Štih (Marija Štih), ki živi v Boliviji. Zlato medaljo bolivijske vlade hranijo njegovi nečaki v rojstni hiši. Stano Lavrenčič je postavil na noge Krasopremo Dutovlje in pozneje kot direktor Kraškega vodovoda naročil Hidrološkemu zavodu, naj prične iskati vodne vire pod površino Krasa. To je bila takrat kar smela odločitev. Plošče smo postavili desetim vaščanom. Ob postavitvi plošč smo vsako osebnost predstavili z dokumentirano razstavo. Da ne bi šlo v pozabo, smo z originalnimi imeni označili tudi vse stare domačije.
Prav posebno smo ponosni, da smo iz priložnostnega črnega odlagališča napravili prijeten prostor za družabne in kulturne dogodke. Do leta 1960 je skoraj v središču vasi ležal kal, ki ga je živina, ko je hodila s paše, s pridom koristila. V šestdesetih letih je živina v vasi ‘ugasnila’ in kal z imenom Kalina se je posušil. Prostor je postal primeren za odlaganje vsega, kar se ni več potrebovalo. Sčasoma je zadeva postala resnično grozna. Kup vsega mogočega je zarasla kopriva in robida, zakotile so se kače. Iz tega prostora smo v par letih, nekaj z javnimi in še več z zasebnimi sredstvi, predvsem pa s prostovoljnim delom uredili v naš odprt ‘Cankarjev dom’, kjer se vršijo družabni in kulturni dogodki. Sol temu prostoru dajejo klesane plošče s svojimi vsebinskimi sporočili, ki so vpete v zid, zidan na suho. Zidanje na suho je Unescova veščina, ki jo le redkokdo obvlada. Mi jo.
Med vaščane smo uspeli vnesti tudi nekaj ustvarjalnega duha. Ni sicer vse, kar nastane, namenjeno vsem. Verjetno pa bo marsikoga pritegnil zanimiv zasebni muzej kmečkega orodja in druge podeželske tehnike. Vreden je ogleda in razmisleka.
Skozi vas so speljane tri turistične poti, Pliskina krožna pohodniška pot, Kolesarska pot od gradišča do gradišča in nova kolesarska trasa Geomob, ki pelje od Sežane do Komna. Verjamemo, da bo marsikdo izkoristil doživetja, ki jih nudijo te tri turistične poti, in si ogledal tudi Kosovelje, kjer se te poti stikajo. Na vsakem od vhodov v vas obiskovalca pozdravijo table z napisi: Kosovelje, naše veselje, dobrodošli.
Dušan Luin, Kosovelje
