Medena kraljica Tadeja Vidmar: Sproščene misli ob čebelah prinašajo dobre rezultate

0
189

Čebele so jo zanimale že od otroških let. Po šolskem čebelarskem krožku se je izpopolnjevala pri mentorju, zdaj pa se lahko pohvali z nekaj več kot 20 čebeljimi družinami, medom in izdelki iz njega. Trenutna medena kraljica, ki se ukvarja tudi z apiterapijo, pravi, da se lahko od teh kompleksnih bitij veliko naučimo, da raziskave kažejo, da prepoznavajo človeške obraze in da je lahko ukvarjanje z njimi tudi svojevrstna meditacija.

V projektu Medovitk povezujejo kmete in čebelarje.

»Prva povezava, ki se jo spomnim, je bila pravzaprav med medvedi, mojimi najljubšimi živalmi, in njihovimi spremljevalkami, predvsem v knjigah, čebelami. Takrat sem bila prepričana, da medvedi kradejo čebelam med, danes pa vem, da pri njih iščejo vir beljakovin, ličinke. Že v prvem razredu sem risala hiške, ki naj bi po barvah sodeč predstavljale čebelnjak,« se spominja. »Nato sem se v srednji šoli včlanila v čebelarski krožek, vse bolj pa me je začel privabljati tudi vonj, ki je prihajal iz čebelnjaka v okolici. Ob sprehajanju mimo panjev in opazovanju čebel sem bila prepričana, da se želim približati tem malim žuželkam. Nekaj časa sem opazovala čebelarja pri različnih opravilih, prvič sem pomagala pri točenju medu, nato pa sem upoštevala njegov nasvet in si poiskala mentorja, pri katerem sem se začela učiti o čebelarjenju tudi v praksi. Leto pozneje sem s pomočjo družine in mentorja obnovila stare panje in naredila nekaj novih ter tako na naši kmetiji število glav živine povečala za nekaj tisoč,« se nasmehne.

Pa se čebelarstva lahko naučimo tudi sami ali potrebujemo mentorja? »Seveda se o čebelarstvu lahko poučujemo sami, prebiramo knjige in črpamo znanje iz člankov, raziskav in poučnih videoposnetkov na spletnih straneh. Ne glede na to pa teorije ne moramo enačiti s prakso in izkušnjami čebelarja, ki že več kot 30 let skrbi za čebele na določenem delu Slovenije s posebno mikroklimo,« poudari Tadeja Vidmar. »Zlatko me je naučil, kako rokovati s čebelami, tako da ne povzročaš škode in stresnih situacij družini; predstavil mi je opravila v različnih letnih časih: kako pripraviti družino na dober spomladanski razvoj, na kaj moraš biti pozoren pri pregledovanju družin, kako odbirati čebele in se odločiti, katera bo matičar za vzrejo novih matic, katere lastnosti spremljati pri vzrejenih maticah … V drugi polovici poletja pa je glavna tema pogovora zatiranje varoje oz. vzdrževanje števila teh pršic na želenem številu,« pojasni in doda, da se je največ naučila, ko mu je začela resneje pomagati pri vzreji matic in sprejemati odločitve, ki bi lahko v prihodnosti vodile do propada družine ali ob pogledu na njene potomke prinesle nasmešek na obraz. »A tako kompleksne vrste živali ne moraš spoznati čez noč. Tudi po petih letih čebelarjenja še vedno pridejo trenutki in stanja v družini, ki jih ne znam razložiti. Učim se z opazovanjem čebel pri posegih v družino in razumevanjem njihove biologije,« poudari trenutna medena kraljica.

Tadeja izpostavlja, da lahko vsak prispeva k ohranjanju čebel in diverzitete v naravi.

Čebelarjenje je lahko tudi nevarno

Tadeja pravi, da na začetku ni ovir in da gre prvo leto ob nakupu družine in pričetku čebelarjenja po navadi vse v pravo smer. Drugo leto oz. prezimovanje čebel pa je že skrb vzbujajoče, pokaže se neznanje in nerazumevanje čebelje družine. Vsaj osnovno znanje in povezovanje s čebelarji v okolici je zato ključnega pomena. »Ker prihajam z živinorejske kmetije, bodočim čebelarjem vedno za primerjavo postavim kravo. Kako smo lahko dober kmet, če ne vemo, kakšni krmni obroki so potrebni za normalno delovanje prebavil, ne poznamo življenjskega ciklusa od telitve do presušitve.«

Opozarja, da je čebelarstvo lahko tudi zelo nevarno. »Če ne vemo, da imamo hudo alergijsko reakcijo na pike, lahko pride do anafilaktičnega šoka, v najhujšem primeru ali ob velikem številu pikov čebel naenkrat tudi do smrti. Ob čebelnjaku si poleg tega zaradi bližine mrtvih čebel, ki služijo kot hrana ličinkam, domovanje rade zgradijo tudi ose in sršeni. Ni treba veliko, da jih zmotimo in dobimo malo močnejši pik, ki je lahko prav tako za marsikoga usoden. Nevarne so lahko tudi poznejše poškodbe. Čebelarji, sploh prevozniki, ob seljenju čebel dvigujejo težka bremena,  postavljajo stojišča za čebele. Nepravilno dvigovanje težkih panjev lahko privede do poškodb hrbtenice ali nastanka kile. Ob tem prevažanje čebel poteka ponoči, ko so manjša vidljivost na cesti, utrujenost in izostanek koncentracije lahko povod za hudo prometno nesrečo. Preveč smrti pri čebelarjih pa se vsako leto zgodi tudi zaradi padcev z višine. Čebelar opazi roj na veji in se odloči, da bo kljub višini in močnem soncu splezal na lestev nekaj metrov visoko. Le sekunda nepazljivosti lahko povzroči padec,« opozarja.

Čebelarstvo jo je zanimalo že od mladih nog.

Kako se izognemo težavam

»V vsakem primeru je koristno vedeti, ali imaš alergijo na čebelji pik. Če je trenutno nimaš (lahko se razvije z leti), se strah ob morebitnem piku močno zmanjša. Morebitne težave s hrbtenico in kilo lahko zmanjšamo s pravilnim dvigovanjem težkih panjev (ne dvigujemo s hrbtom temveč z nogami). Plezamo v primerni opremi in pretehtamo, ali je velikost roja res vredna našega življenja ali časa. Pri opravilih, pri katerih je možnost za večje število pikov naenkrat, pa naj ima čebelar ob sebi pomočnika ali telefon (signal, omrežje) za hitro klicanje,« priporoča.

Sposobnosti in ogroženost čebel

»Znanstveni članek z naslovom Good with faces (Scientific American, št. 309, december 2013) potrjuje, da medonosne čebele lahko prepoznajo obraz. V raziskavo so vključili nekaj sto čebel in jih naučili, da ob prikazu določenega obraza dobijo nagrado – vodo s sladkorjem. Pri preverjanju, ali obraz res prepoznajo, so izmed množice različnih obrazov vse izbrale pravega. Ose so za to potrebovale manj časa, prav tako je bil njihov čas pomnjenja obrazov krajši, kar je logično. Medonosne čebele se v družini sporazumevajo predvsem prek feromonov, ose pa zaradi večjih značilnostih razlik v družini med evolucijo razvile boljšo vizualno prepoznavanje razlik med posamezniki,« pravi. »V Sloveniji poleg kranjske čebele živi še več kot 500 vrst divjih čebel, med katere štejemo čmrlje in čebele samotarke. Ko govorimo o ogroženosti divjih opraševalcev, lahko rečemo, da so zelo ogroženi. Naša medonosna čebela Apis Mellifera Carnica s svojo številčnostjo med drugim ogroža ostale divje opraševalce. Zaradi navdušenja nad čebelarstvom ter osredotočenosti na zaščito medonosnih čebel in njihov status nacionalne svetinje si ne upamo priznati, da jih je preveč,« opozarja in nadaljuje: »V Sloveniji imamo eno največjih gostot čebeljih družin v Evropi. Gostota gojenih medonosnih čebel pri nas je najmanj dvajsetkrat večja od naravne gostote divje živečih družin medonosnih čebel, izmerjene na različnih delih sveta. Pri tem se je treba zavedati, da velik del Slovenije zaradi poselitve, monokultur, ki se oprašujejo z vetrom, ali nadmorske višine ni primeren za čebelarjenje. Iz tega izhaja, da so družine medonosnih čebel na območjih, primernih za čebelarjenje, še precej bolj zgoščene.« Poleg tega naši kranjski sivki preti predvsem pršica varoja. »Majhen zajedavec, ki je ves čas na čebeli in se hitro prenaša z ličinke na čebelo, lahko povzroči propad družine še pred zimo. Tudi bolezen hude gnilobe je velik problem. Zavedati se moramo, da sta bolezni premosorazmerno povezani z gostoto čebel – več je čebel okoli našega čebelnjaka, večja bo možnost za prenos bolezni z ene družine na drugo,« izpostavlja in doda, da medonosne čebele najbolj ogrožajo čebelarji, ki neustrezno zatirajo varojo ali zaradi pomanjkanja znanja prepozno opazijo znake drugih bolezni.

Njene čebele

Ponaredki medu

Vsem potrošnikom sicer toplo priporoča nakup medu pri čebelarju v okolici. »Ne le da boste s tem podprli čebelarja, največ boste naredili tudi za svoje telo. Dejstvo je, da je to najbolj vajeno hrane iz okolice. Z uživanjem cvetnega prahu ali medu blizu nas zmanjšamo možnost za nastanek alergije na med ali se po posvetovanju z apiterapevtom in zdravnikom lahko znebite alergije na cvetni prah – sezonske alergije,« pravi in svetuje: »Med nakupom medu v trgovinah bodite pozorni na podatke na nalepki. Če piše, da prihaja iz evropskih držav in držav zunaj Evropske unije, vam nakup odsvetujem. Da med res prihaja iz Slovenije, mora na kozarcu pisati ‘pridelano v Sloveniji’, znan pa mora biti tudi naslov in kontakt čebelarja. Pozorni bodite tudi na vrste medu – pri nas so najbolj razširjeni med akacije, kostanja, hoje, gozdni ter cvetlični. Razmišljajmo tudi s kmečko pametjo in se spomnimo, da večina vrst medu sčasoma kristalizira.«

Med za lepoto in nego

Njen najljubši med seveda prihaja iz panjev njenih čebelic. Lansko leto je prevladoval gozdni med. »Rada posežem tudi po kostanjevem medu, pri njem me navdušita predvsem trpek okus in močna posebna aroma kostanja. Med in ostale čebelje pridelke uporabljam vsak dan, trudim se, da jih imam pri roki, v avtu, na pisalni mizi in kopalnici. Za vzdrževanje dobrega imunskega sistema prisegam na svoj medovmix. Recept sem našla v knjigi apiterqpevta Vlada Pušnika. Osnovni sestavini, gozdnemu medu (75 odstotkov), dodam cvetni prah (sveže zamrznjen, 15 odstotkov), propolis (8 odstotkov) in matični mleček (2 odstotka). Ob kavi pojem dve čajni žlički in tako uradno začnem dan. Ob menjavi letnih časov, ko razsajajo prehladi, uporabljam propolis v alkoholni raztopini v obliki pršila, ki si ga popršim po ustni votlini – poleg timijanove tinkture sta to zame edina resna preprečevalca vnetij grla. Imam srečo, da je mami zeliščarka in se ukvarja z naravno kozmetiko. Imam zelo občutljivo kožo, zato se večkrat pošaliva, da sem njen poskusni zajček pri novih mazilih ali kremah. Trenutno uporabljam mazilo za ustnice iz čebeljega voska ter dnevno hidrantno kremo z oljem CBD. Poleti, ko med hitrim tempom pri čebelah pozabim na zašito proti soncu, pa moje napake in rdečico rešuje ognjičevo mazilo, prav tako z dodanim deviškim čebeljim voskom.«

Čebelji izdelki

Naziv medena kraljica

Pravi, da v času, ko nosi naziv, zanimanje in deljenje znanja o čebelah širi predvsem z obiskom osnovnih šol, vrtcev in zavodov za izobraževanje. »Za čebelje izdelke se vse bolj zanimajo tudi starejše starostne skupine, ki jih izobražujem na delavnicah. Sodelujem tudi z LAS Zaledje z barjem, kjer lahko širim svoje znanje z raznimi delavnicami. Na družabnih omrežjih delim objave in izdelujem mini kvize za spoznavanje novih zabavnih dejstev o teh zanimivih bitjih,« pravi in doda, da prav tako širšo množico seznanja s pomenom čebel v Sloveniji na različnih trajnostnih sejmih. Januarja je tako v Berlinu na Zelenem tednu obiskovalcem predstavila slovenski med. Na 30. marec – svetovni dan apiterapije – in 20. maj – svetovni dan čebel – se prav tako udeležuje različnih dogodkov. »Z nazivom lažje ljudi spodbudim k razmišljanju, da je v naravi vse povezano in da lahko vsak prispeva k ohranjanju čebel in diverzitete v naravi. V našem čebelarskem društvu Žagar Filip letos drugič izvajamo tudi projekt Medovitk, s katerim k povezovanju čebelarjev vabimo kmete iz bližnje okolice. Čebelarji nakupimo semena medovitih rastlin, kmet jih nato poseje in po doseženi tehnološki zrelosti rastline tudi pokosi ter uporabi za seno ali zeleni podor, ozelenitev njiv.« Na tem mestu se lahko zahvalim vsem kmetom (mojemu očetu) in vsem, ki dolgoročno skrbijo za pašo čebel tudi na območjih z omejenimi dejavniki.

Apiterapija je zelo sproščujoča.

Apiterapija

Apiterapija je veda, ki se ukvarja s homeopatskim zdravljenjem, uporabo čebeljih pridelkov, ki jih uporabimo za preventivno zdravljenje oz. zdravljenje, ko je bolezen že prisotna, tako pri ljudeh kot živalih. »Zajema terapijo s čebeljimi piki, ki lahko zdravi artritis, osteoporozo. S pravilno terapijo uživanja matičnega mlečka lahko znova vzpostavimo hormonsko ravnovesje tako pri moških kot ženskah. Z različnimi načini uporabe cvetnega prahu in propolisa pogosto lahko pozdravimo tudi mikrofloro pri dojenčkih. Za lajšanje bolečin v ramenih in pri vnetju hrbtnih mišic priporočam medeno masažo. Ko se med nanese na kožo, se minerali in vitamini vpijejo vanjo, da postane hidrirana, mehka in gladka,« pojasni in za konec doda, da je zanjo delo s čebelami kot meditacija. »Predvsem zato, ker čebele zaznajo nervozo, ne marajo hitenja. Vse to dojemajo kot napad in postanejo agresivne. Sproščene misli ob čebelah prinašajo dobre rezultate. Čebele me navdušujejo s svojo jasno hierarhijo in dejstvom, da vsaka delavka v življenju opravlja vse naloge. Preseneča me tudi njihova hitra prilagoditev podnebnim spremembam. Zanimivo bi bilo, če bi znali vsaj pol tako dobro komunicirati med sabo, kot to počenejo čebele – brez besed.«

Besedilo Mateja Blažič Zemljič

Fotografija: Osebni arhiv in Jošt Gantar

Kdor želi spoznati njene čebelice in izdelke, ki jih pridobiva v sodelovanju z njimi, ji lahko piše na instagram: beekeeping_with_tadeja ali e-pošto: vidmar.tadeja@gmail.com, vesela pa bo tudi, če se po predhodni najavi oglasite tudi pri njej doma v Podplešivici 66.

 

 

 

 

 

 

Prejšen članekKjer je zdravje doma: S čebeljim strupom do mladostnega videza
Naslednji članekRadio Prvi na terenu v Baški grapi

PUSTI SPOROČILO

Please enter your comment!
Please enter your name here