Na izlet v Rogatec: Kjer domujejo štalunci, štepih na čapljo …

0
32

Ob vznožju Donačke gore v Rogatcu, nedaleč od Rogaške Slatine, je največji slovenski muzej ljudskega stavbarstva na prostem. Leta 1997 je bil nominiran za evropski muzej leta in je kulturni spomenik državnega pomena. Je pa ob muzeju tudi velik ekološki zeliščni vrt, pravzaprav kar njiva pod razglednim stolpom.

V muzeju stoji tudi viničarska hiša, ki je posnetek originalne stavbe v bližnji vasi Dobrina pri Žetalah.

Članom nekdanjega Društva za ureditev spominskega muzeja Rogatec se je skoraj pred štirimi desetletji porodila ideja o ohranitvi rojstne hiše Jožeta Šmita iz Tlak pri Rogatcu. Hiša je bila zgrajena iz kostanjevih brun, prekrita s slamo, z lesenimi žlebovi, tla pa iz butane ilovice. A ideja je prerasla v postavitev največjega muzeja na prostem v naši deželi, ki ohranja ljudsko stavbno dediščino Obsotelja iz časa od 19. do sredine 20. stoletja. Omenjeno hišo so v originalu prenesli na današnji prostor muzeja. Kar enajst objektov si lahko obiskovalec ogleda, poleg osrednje Šmitove hiše še čebelnjak, krit s slamo, ki je edina muzejska stavba, v kateri še bivajo avtohtoni prebivalci – čebele.

Živ čebelnjak, pokrit s slamo.

Rogatec z okolico ima bogato čebelarsko tradicijo, saj so že leta 1900 ustanovili čebelarsko društvo. Na ogled so še gospodarsko poslopje, leseno poljsko stranišče na štrbunk, svinjak štalunci, kozolec toplar, kovačnica, viničarska hiša, kamnarska bajta in muzejska trgovina z mešanim blagom. V njej se je nekoč dobilo vse – od vžigalic, soli, rozin, orodja, emajlirane posode do tekstila in obutve. Manjkale niso niti dnevno sveže novice, ki so bile na voljo brezplačno. Danes pa so v njej naprodaj za obiskovalce muzeja ekološko pridelana zelišča in začimbe, čajne mešanice, hidrolati, kozmetična mazila, bio mila … Med sprehodom po muzeju opazimo tudi panonski vodnjak štepih na čapljo, ki so jih imeli sicer od Dunaja do Romunije.

Za obiskovalce skoraj čudo – vodnjak ali štepih na čapljo.

Na 15 arih 80 različnih vrst zelišč

»V dobrih starih časih so znali pametno zdraviti prehlade, odrgnine, zobobole in še marsikatero bolezen ter težavo. Z zdravilnimi zelišči namreč,« pripoveduje Simona Arzenšek iz omenjenega muzeja, ki je prava enciklopedija poznavanja zelišč in njihovih učinkov. Med sprehodom po zeliščnem vrtu, kjer je na 15 arih posajenih 80 vrst različnih ekoloških zelišč trajnic in enoletnic, se Simona najprej ustavi pri svetlinu in sladkem pelinu. Prva je po njenem rastlina prihodnjih desetletij, saj zdravi visok pritisk, povišan holesterol, stres, torej bolezni sodobnega časa, ki so močno v porastu. »Sladki pelin pa je trenutno ena izmed najbolj iskanih zdravilnih rastlin, saj v kombinaciji z železom in vitaminom C uničuje rakaste celice. Med drugim je učinkovita tudi pri premagovanju različnih virusov. Sladek je le njegov vonj, okus pa je grenak. Mazilo iz sladkega pelina pomaga pri bolečinah v sklepih,« pripoveduje Simona Arzenšek. Pri materini dušici pove, da bio mazilo pomaga pri prehladu, znakih korone, pljučnici. »Mazilo je priporočljivo tudi za kadilce,« doda. Nato skoraj pri vsaki rastlini pove, za kaj je koristna, med drugim je bio ognjičevo mazilo s sivko priporočljivo pri poškodbah, za celjenje ran in postarano kožo, bio mazilo iz vijolice in jasmina razkužuje roke … Iz zelišč pridelujejo tudi osem vrst hidrolatov (sladki pelin, meta, melisa, kamilica, sivka, citronka, limonska trava, žajbelj). Prav tako delajo bio repelente proti insektom (klopom in komarjem). Ob muzeju imajo konjušnico z menažo in več konji, ki jih obiskovalci lahko jezdijo. »Ko konje napadejo obadi, jim pomagamo s hirolatom iz citronke in sivke, in v hipu so rešeni nadloge,« še pove.

Simona Arzenšek je enciklopedija poznavanja zelišč in njihovih učinkov.

Besedilo: Duša Podbevšek – Bedrač

Fotografije: D. P. B. in Lan Pregrad

 

PUSTI SPOROČILO