Na vzpetino Krvavica na ogled sokola selca

0
129

»Počasi se je dvignil, pogledal okoli sebe, nato se je veličastno dvigoval in zaplaval po nebu. Šepetajoč vetrič mu je pel pesem, ta pa je svobodno preletaval Spodnjo Savinsko dolino. Zazrl se je proti ostankom gradu Ojstrica. Iskal je vodo; kapljico vode, da se osveži in nato znova zaplava po modrini neba. V Suhem potoku je ni bilo. Razprl je krila, pogledal visoko proti zahodu, kot da bi se želel nasmejati in vzletel proti gradu Žovnek, kjer se je nekoč pisala slovenska zgodovina … Pristal je na razvalinah grajskega stolpa. Pogled se mu je ustavil na razpadajočem kamenju, se zazrl proti vzhodu, kjer so se sončni žarki kopali v jezeru. Ni premišljeval. Vzletel je in se spustil nad Žovniško jezero. Preletaval ga je in opazoval svojo podobo na vodni gladini. Spustil se je, se s kremplji dotaknil lesene površine, ki je plavala po vodi … Sklonil se je … Ne, priklonil se je, kot da bi se želel zahvaliti temu naravnemu daru. Prvič, drugič, tretjič … Nato je spustil kljun v jezero in pil. Počasi. Pogled je dvignil proti nebu, kot da bi se želel zahvaliti Nekomu nad njim. Ponavljal je ta svoj ritual. Ko se je odžejal, je ponosno odletel proti nebu, letel do Miklavškega hribovja, se obrnil in preletaval polja hmelja ter se spustil v zavetje svojega doma – hriba Krvavica …«

Ruševine nekoč mogočnega gradu.

To je vsakodnevni ritual sokola selca, ki živi na vzpetini Krvavica, ki je dobila ime po rdeči prsti. Gnezda si dela na severni ali zahodni strani, kjer so navpične stene in je težek dostop do gnezdišča. Srednjeveški grad Ojstrica je bil postavljen nad domnevno traso rimskodobne ceste, ki je vodila iz Ljubljanske kotline skozi Črni graben ter se dvignila do sedanjih Trojan in Šentgotarda ter se nato čez Zaplanino in Presedlje spustila po pobočjih Čemšeniške planine proti Savinjski dolini.

Žovniško jezero.

V grbih Žovniških najdemo peresa. Heraldiki domnevajo, da so to orlova peresa, medtem ko nekateri trdijo, da so od sokola. Kakor koli že, sokol selec živi v Spodnji Savinjski dolini in jo s ponosom preletava. Tudi ko gradu Ojstrica ni bilo več, ta naj bi bil opuščen že zgodaj v 16. stoletju, in sta brata Jurij in Maksimiljan I. Schrattenbach ob vznožju hriba postavila nov dvorec Ojstrica, je sokol selec preletaval to območje in si žejo gasil z vodo iz Suhega potoka.

Zgodovina je pisala svojo zgodbo. Sokol selec se nanjo ni oziral, toda v našem društvu smo zanesenjaki, ki vemo, da je zgodovina žovniških močno povezana s ptico, ki živi v stenah Krvavice. Ena izmed legend pravi, da so iz vzpetine v smrt pahnili Veroniko Deseniško. Bila naj bi tako lepa ženska, da vse do današnjih dni gora joka in spušča rdeče solze. Prav sokol selec naj bi bil tisti, ki jih briše s svojimi perutmi.

Sokol selec gnezdi na severni ali zahodni strani, kjer so navpične skale in je težak dostop do gnezdišča.

V Turističnem društvu Tabor imamo sekcijo, ki skrbi za ohranjanje kulturne dediščine. Zavedamo se, da bomo to najboljše predstavili mladim skozi številne zgodbe, ki so se (nekatere) ohranile le na podlagi pripovedi. Tako pišemo zgodbe z glavnim junakom sokolom selcem. Ta je dobil ime Hor Ojstriški.

V naših pripovedih nastopajo tudi palčki. Začetnika sta Palčica Tara in Palček Bor, od tod naj bi izviralo tudi ime našega kraja Tabor. Palčka imata številno družino malih palčkov, ki še danes živijo na gradu Ojstrica. Hodijo po vodo v Suhi potok, in če le dobro opazuješ, jih vidiš. Tako smo izvedeli tudi za njihova imena: Breza, Tisa, Jelka, Leska, Akacija, Gaber, Brin, Javor, Brest, Hrast …

Pa se za trenutek pomudimo še pri grbu rodbine Schrattenbach. V grbu imajo korenino, iz nje izhajajo trije hrastovi listi. Sedaj lažje razumemo, zakaj sta palčka Tara in Bor tako poimenovala svojo veliko družino palčkov. Razumemo, zakaj je sokol selec dobil ime Ojstriški. Čeprav gradu ni več, so le razvaline, je on tisti, ki si še vedno gasi žejo v Suhem potoku in skrbi, da razvaline nekdanjega mogočnega gradu pripovedujejo o življenju nekoč …

Ob novoletnih praznikih se palčki preselijo v dolino. Pozdravljajo naše najmlajše. Sokol selec oziroma naš Hor Ojstriški pa izkoristi priložnost, si nadane drsalke in se spušča po zaledenelem Žovniškem jezeru.

V pripovedih turističnega društva Tabor nastopajo tudi palčki.

Kako lepo je verjeti v pravljice, ki trajajo že stoletja, ko se je začela pisati naša zgodovina …

Besedilo in fotografije: Turistično društvo Tabor

 

 

 

 

Prejšen članekUmetna inteligenca in turizem
Naslednji članekMoj-izlet.si: najobsežnejša baza turistične ponudbe v Sloveniji

PUSTI SPOROČILO

Please enter your comment!
Please enter your name here